Papirnata Mesta

Ljubljana, 11. januarja - Pri Cankarjevi založbi so predstavili novosti, med njimi eseje Esada Babačića Navijaj v sebi in pet prevodnih del. To so zgodbe Nevena Ušumovića Zlata opeklina, kratki roman Dominique Fortier Papirnata mesta, prva knjiga trilogije Vernon Subutex avtorice Virginie Despentes, Dnevnik iz Oaxace Oliverja Sacksa in knjiga Elene Ferrante Izgubljena hči.

Papirnata mesta

Kratki poetični roman Papirnata mesta, presenetljiva kanadska uspešnica, prepleta avtobiografsko zgodbo avtorice in romansirano biografijo največje ameriške pesnice, skrivnostne samotarke Emily Dickinson. Njuni zgodbi sta izhodišče za vprašanja o tem, kaj nam pomeni dom, predvsem pa, kaj nam pomeni, ko ga zapustimo oziroma ko se preselimo; kako naselimo dom in kako se dom naseli v nas. Ob tem pa govori tudi o brezkompromisni svobodi in moči ustvarjalnosti. Roman, ki ga boste brali počasi, a z neizmernim užitkom.

Pri Cankarjevi založbi je v zadnjih dneh starega leta izšlo pet prevodnih in eno izvirno književno delo: Navijaj v sebi Esada Babačića, prva knjiga trilogije Vernon Subutex Virginie Despentes v prevodu Jedrt Maležič, Izgubljena hči Elene Ferrante v prevodu Daše Perme Jurjavčič, Papirnata mesta Dominique Fortier v prevodu Saše Jerele, Zlata opeklina Nevena Ušumovića v prevodu Sonje Polanc, Dnevnik iz Oaxace Oliverja Sacksa v prevodu Brede Biščak.V družbi ustvarjalcev, prevajalcev in urednikov dr. Aljoše Harlamova in dr. Andreja Blatnika bodo novosti predstavili v sredo, 11. januarja 2023, ob 11. uri, v knjigarni Konzorcij v Ljubljani.

Papirnata mesta je kratek, poetični roman kanadske prevajalke in pisateljice Dominique Fortier, v katerem avtorica prepleta avtobiografsko zgodbo avtorice in romansirano biografijo največje ameriške pesnice, skrivnostne samotarke Emily Dickinson.

Usedel sem se na široke bele stopnice, ki so se položno spuščale po Mont des Arts, Umetniškem griču, proti centralni železniški postaji, kjer sem pred tremi dnevi čakal Pavla, in globlje v historično jedro mesta, ki se je ovijalo in v krogih širilo okrog Grand Placea, ki sem ga ta dan nekajkrat prehodil, navdajal me je tesnoben občutek, vsakič ko sem s katerekoli strani stopil nanj, je bil poln turistov v pohodnih čevljih, oblečenih v dolge pelerine in pokritih s kapucami ali širokimi platnenimi klobučki, v rokah so nosili nakupovalne torbe, težke fotoaparate in plastenke z vodo, kot bi se ustavil čas, me je spreletelo, morebiti se je samo zavrtel nazaj v obdobje srednjeveških romarskih pohodov v svete kraje, karnevalov in prazničnih procesij; skozi prostočasno in vodeno dopoldansko turistično turo se v sprevrnjeni formi vrača duh izgubljene pobožnosti in iskanja smisla, sem pomislil, dolga samotna romanja ponižanih, lačnih, bolnih in pobožnih so na videz nadomestili popularni, atraktivni in cenovno dostopni turistični aranžmaji, ki v nas znova utelešajo vznemirjenje, hrepenenje in skrivnost, saj v varnem, lagodnem in hitrem potovanju sitih in brezskrbnih turistov, ki počasi in po malem že utrujeni in naveličani družbe, čevljev in jezikov hodimo skozi stara pitoreskna mestna jedra, veliko fotografiramo, si ogledujemo cerkvice in katedrale, muzeje in restavracije, saj v tem je tudi nekaj lepega in obljubljenega, tukaj iščem mir, pisal bom, sem pomislil; čas ne obstaja, to je zgolj miselna kategorija, s katero opisujemo in razmejujemo nespremenljivi prostor, me je spreletelo, saj sem že od zgodnjega jutra blodil in brez načrta taval po istih in na videz nespremenjenih ter tesnih tlakovanih ulicah in odprtih trgih, kot bi ostal brez zraka, pomešal sem se v množico zamišljenih, raztresenih in lačnih uradnikov, nižjih bančnih uslužbencev, nepremičninskih in turističnih agentov, trgovskih potnikov in svetovalcev, mladih prevajalcev v supergah in suknjičih in njihovih kolegic prevajalk, odetih v živobarvne jopiče, lahke balonarje in s svilenimi, elegantnimi, lahkimi šali okrog ramen, oboji, kolegice in kolegi, simultani prevajalci in tolmači, so v rokah stiskali in čuvali težke črne računalniške torbe z zmogljivimi prenosniki, tablicami, zunanjimi diski in dizajnerskimi USB-ključi, na katerih so naložene piratske kopije obsežnih večjezičnih slovarjev, zbirke pravnih, ekonomskih in socialnih uredb in predpisov, ki so v pripravi ali v veljavi v EU in Natu. Gre za dolgotrajen in kompleksen proces politične, ekonomske, socialne, predvsem pa pravne in ne nazadnje tudi kulturne harmonizacije, je rekla Renata, literarna agentka in občasna tolmačka za nemški in angleški jezik v Evropskem parlamentu, ko sva se le dan prej srečala v mestu. Potrpežljivo me je čakala na izhodu iz postaje podzemne železnice Sainte-Catharine, poleg katedrale, spomnim se, da je stala pred bordo cirkuško prikolico, ne vem, kako je prišla sem, je rekla pozneje, in kadila na blagem soncu, danes zjutraj je ni bilo več tam, ko sem šel mimo na poti iz hotela, ponoči so odpotovali daleč, sem pomislil; Renata me je prijazno povabila na zgodnje kosilo v ljubo ji indijsko restavracijo, v ulici tik za stavbo bruseljske borze, sicer je še zgodaj, ampak bova imela vsaj mir, da se bova lahko pogovarjala, je rekla, si v redu, zelo zaposlena, sem rekel, ko sva ob rdeči luči prečkala prometno cesto, prizadevamo si za dosledno in hkrati na načelu enakopravnosti temelječe prevajanje jezikovne in pojmovne pestrosti in drugačnosti v terminološko in kulturno sprejemljivo zakonodajo, ki bo dostopna in sčasoma v veljavi na celotnem teritoriju Unije in predvsem razumljiva vsem evropskim državljanom, je rekla Renata, tako nas učijo, karkoli že naj bi to zares pomenilo, je rekla in odločno vstopila v restavracijo, bil sem za njo, na mizi je bil ob svečki prepognjen listek z rezervacijo, na vse misliš, sem rekel, saj veš, jaz sem stvarna ženska, in ti, je rekla Renata, kako si, si v redu, pišeš? je rekla, ko je že nekaj časa stal Indijec v črni obleki ob najini mizici s pogledom na osenčeno in osivelo pročelje borze, bila sva njegova edina gosta, bil je zadovoljen, spomnim se njegovega potrpežljivega in nasmejanega obraza, lady, please, je rekel natakar, poskusi ribji kari, je rekla Renata, priporočam, vedno ga vzamem, prav, sem rekel, fish curry and two glasses of red wine, je rekla Renata, merci, thank you, je rekel natakar. Zvečer imam branje in pogovor v literarni hiši, Pavel bo moderiral, sem rekel, hvala ti za pomoč, vem, so me obvestili, je rekla, žal, popoldne letim, sem že spakirana, počutim se kot, je rekla, ne vem, trčila sva z vinom, tukaj nič več ne zveni, niti kozarci, je rekla. Po nekaj intenzivnih dnevih, ko ves dan sedim na zastekljenih in zasenčenih hodnikih in čakam pred vrati raznih odborov in pododborov, komisij kot roža v steklenjaku, čutim, da skozi mene nekaj nezadržno odteka, cvetim, imam kariero, vendar, je rekla, glej, pijeva odlično vino, vračam se v priljubljeno restavracijo, ti povem, takšnega karija v Ljubljani ne najdeš, vendar venim, je rekla, izgorevam, kajti že po nekaj intenzivnih dneh v parlamentu, v gneči, v zmedi in stresu, ko se vedno nekaj izgublja in prireja, sklepa nemogoče kompromise, kar je včasih celo težko ali sploh nemogoče povsem razumeti, kaj šele dosledno prevesti, še posebej težavno je prirediti besedila za medijske objave, kar so mi še zdaj dodatno naložili, češ, saj si domača v teh krogih, tako to gre, tukaj je že vse isto, politika, mediji in umetnost, je rekla Renata, da ti ne rečem, sita sem večernih sprejemov, diplomatskih avdienc, nočnih klubov, celo angleščine, ki postaja jezik najetih kuhinj in javnih stranišč, je rekla, čeprav jo imam rada, še iz šole, ni mi žal, da sem jo študirala, sicer vzporedno, je rekla, kajne, brez jezikov ne moreš nikamor, je rekla, ampak ko sem dolgo sama zunaj, še posebej v tem mestu, se mi zdi, da smo se angleščine polastili samo zato, da bi z njo za silo poselili svoje samote, zakrpali praznine in razdalje med nami, je rekla, veš, hvaležna sem za trenutke, ko se sama uležem in v tišini berem v slovenščini, ne vem, občutek imam, da se takrat spet slišim, je rekla, vse ne gre iz enega v drug jezik, zgodba mogoče, ampak ne, ne vem, je rekla in s prstom obrisala rob kozarca, piši, zato piši, vedno in povsod piši, je rekla, prikimal sem in se prijazno nasmehnil, nekako tako kot prej najin potrpežljivi in nasmejani natakar, samo ljudje smo, nič več, je rekla. Molčal sem. Jejva, mudi se mi, je rekla in mi pomolila kozarec čez mizo, na zdravje, reci, no, na zdravje, Renata, sem rekel. Ampak zdaj sem tukaj, sedim na koncu širokih belih stopnic, nad mano je položna vzpetina, nad njo pa samo še nebo, pod katerim zamaknjeno počiva v davnino položena kraljeva palača; marmornati portali, kolonade in terasasti vrtovi, okoli katerih se vrti vsakdanji avtomobilski in avtobusni promet, tramvaj zvoni, iskre na električnih vodih prasketajo, ko spelje po klancu na drugi strani široke ceste. Niže in bliže mojemu hrbtu stojijo muzeji in galerije, slike, velika platna, kipi in plastike; lepota, ki še vedno molči, krčevito se oprijema zemlje, kakor tiste votle in temneče krogle, obešene na tanke prosojne niti, zataknjene za kopaste oblake. Občutek imam, da je nebesna krogla zanihala, zazvenela, globoko znotraj ječi, ali pa so to neuglašene strune, prenapete niti, da bi visoko zapele, ki lahko vsak čas počijo; izzvenevanje nekega obdobja, mi je od nekod znova zaneslo v misli, spomnil sem se vsebine letaka, razpetega čez cesto, ki je napovedoval in vabil v ljubljansko Narodno galerijo na razstavo.

Opis: Danes si ne predstavljamo življenja brez embalaže. V logistiki lahko embalažo obravnavamo kot sestavni del logističnega sistema. Ta je lahko papirnata, steklena ali plastična, njen glavni namen pa je, da v njo pakiramo prehranske izdelke, pijače, igrače, zdravila, večje gospodinjske in tehnične naprave in še bi lahko naštevali. V svetu embalaže se vedno več pojavlja biorazgradljiva plastika. Ta se v okolju hitreje razgradi, vendar to ne pomeni, da jo lahko brez slabe vesti odmetavamo v naravo.V teoretičnem delu magistrske naloge smo definirali osnovne pojme o embalaži, razgradnji in biorazgradljivosti, bioplastiki ter biorazgradljivi plastiki. V empiričnem delu magistrske naloge pa smo pogledali tržne analize stanja biorazgradljive plastike na svetovnem, evropskem in slovenskem trgu, trende in napovedi za biorazgradljivo plastiko. Za posnetek stanja smo izvedli tudi anketo. Prav tako smo vključili dve slovenski podjetji, ki se ukvarjata s prodajo biorazgradljive plastike. Na podlagi pridobljenih podatkov bomo v zaključku podali predloge rešitve in možnosti za nadaljnji razvoj.Ključne besede: embalaža, bioplastika, biorazgradljiva plastikaObjavljeno v DKUM: 29.09.2015; Ogledov: 2246; Prenosov: 405 Celotno besedilo (2,12 MB) 041b061a72